Kako najti svoj naravni glasovni ton brez siljenja

Kaj ljudje mislijo z naravnim tonom

Tvoj naravni glasovni ton je raven, na kateri se tvoj glas ustali, ko govoriš brez napora. Raziskovalci mu pravijo običajni ton in ga merijo kot temeljno govorjeno frekvenco: kolikokrat na sekundo vibrirajo glasilke, medtem ko govoriš. To je pas in ne en sam ton, ker govor ves čas narašča in upada. Tisto, kar iščeš, je sredina tega pasu v običajnem, sproščenem dnevu.

Običajni ton proti “optimalnemu” tonu

Številni nasveti za glas trdijo, da ima vsakdo idealno “optimalno” višino glasu in da govorjenje izven te škoduje glasu. Raziskave so manj jasne. V študiji iz leta 2005 Roy in Hendarto opisujeta višino glasu kot pomemben, a sporen parameter pri delu z glasom, in navajata, da se strokovnjaki ne strinjajo o vlogi običajne višine glasu pri tem, kako se razvijejo težave z glasom in kako se zdravijo. Vsako obljubo o eni popolni noti za vaš glas obravnavajte previdno.

Pravilo 25 %, preizkušeno

Klasična metoda postavi vaš optimalni ton četrtino poti po vašem razponu, šteto od vaše najnižje note. Leta 1990 sta Britto in Doyle to preizkusila na 40 mladih odraslih osebah z normalnim glasom, ki so bili posneti med prostim govorom, bralnim naglasom in držanjem note. Njihov običajni ton se ni ujemal z vrednostjo 25 %: ležal je med 8 in 10 % po razponu od najnižje note. Zdrav glas med govorom lahko počiva nižje v svojem razponu, kot napoveduje formula.

Kaj se je zgodilo, ko so se glasovi izboljšali

Roy in Hendarto sta zabeležila 40 žensk s funkcionalno disfonijo, glasovnim problemom brez vidnih poškodb, pred in po terapiji, ki sploh ni bila usmerjena na višino glasu. Kot skupina se povprečna višina govora po uspešnem zdravljenju ni bistveno spremenila. Kljub temu se je pri 80 % žensk višina glasu spremenila za več kot polton, pri nekaterih navzgor, pri drugih navzdol, brez dosledne smeri. Ko glas postane bolj lahek, se njegova višina pogosto premakne, vendar ne obstaja ena sama pravilna smer.

Začnite z lahkoto, ne s številko.

Praktična definicija vašega naravnega tona je raven, pri kateri govorjenje ne zahteva truda, zvok ostane jasen in lahko še naprej govorite, ne da bi se utrudili. Urodna ameriška zdravstvena priporočila o skrbi za glas svetujejo, da se izogibate skrajnim delom vašega vokalnega razpona, kot sta kričanje ali šepetanje, in opozarjajo, da lahko preglasno in pretiho govorjenje oboje obremenjuje glas. Vaš udoben srednji ton je cilj, ne broj, ki ga najdete na spletu.

Preverjanje »mm-hmm«

Reci sproščeno “mm-hmm”, zvok, ki ga izdajaš, ko se s kom strinjaš brez razmišljanja, in nadaljuj neposredno v govorjeni stavek na isti ravni. Poskusi nekajkrat, nato preštej od ena do deset z enakim lahkotnim glasom. Opazuj, kje sedi zvok in kako malo truda zahteva. To je izhodišče, ne sodba. Če moraš svoj glas potiskati navzdol, da dosežeš pričakovano raven, ga siliš.

Poslušaj govor, ne dolgega tona

Dolg “aaah” ni način, kako govoriš. Britto in Doyle sta zbrala običajno višino glasu pri treh različnih nalogah: spontani govor, glasno branje in dolgotrajen ton, ravno zato, ker se lahko razlikujejo. Za iskanje svojega govornega tona se posnemi med normalnim pogovorom ali branjem kratkega, določenega besedila na pogovornem glasu in uporabi vedno isto besedilo, da bodo tvoji posnetki primerljivi.

Dolžina vzorca spremeni odgovor

Dolžina posnetka je pomembnejša, kot večina ljudi pričakuje. Zraick in sodelavci so merili običajni ton pri 30 ženskah z normalnimi glasi med govornimi obdobji 1, 5, 15, 30 in 60 sekund ter našli statistično značilne razlike med njimi. Vzorce enega sekundo in šestdeset sekund sta izstopala od vseh drugih. En sam beseda ali enosekundni posnetek ni dovolj, da bi ocenili svoj ton; vsakič ohranjajte enako dolžino.

Jakost prav tako vpliva na ton

V raziskavi 2.472 odraslih v starosti od 40 do 79 let so Berg in sodelavci merili govorjeno glasnost na štirih nivojih glasnosti. Povprečna višina tona se je zvišala, ko so glasovi postali glasnejši: pri moških, od približno 112 Hz pri mehkem in pogovornem govoru do 130 Hz pri učnem tonu in 175,5 Hz pri kričanju; pri ženskah, od približno 161 in 169 Hz do 198 in 246 Hz. Vsakič izmerite svojo naravno višino tona ob enaki, pogovorni glasnosti.

Znaki, da govorite neudobno

Vaše telo daje koristne signale. Med znaki nezdravega glasu ta vodnik navaja grlo, ki se pogosto zdi razdraženo, boleče ali napeto, govor, ki je postal napor, ponavljajoče čiščenje grla in glas, ki nenadoma zveni globlje. Ko vadite, hrapav zvok, škripanje, ki ga ne izberete, ali napeto grlo pomeni, da ste šli predaleč. Vrnite se na nivo, kjer se vam glas ponovno zdi enostaven.

Zakaj je pritiskanje nižje pogosta napaka

Mnogi ljudje, ki iščejo svoj naravni ton, si pravzaprav želijo, da bi bil bolj globok. Pritiskanje glasu proti spodnjemu delu razpona pomeni uporabljati ekstrem, kar je ravno tisto, čemur ta navodila odsvetujejo, in rezultat običajno zveni bolj utrujeno kot polno. Če se nižja raven pojavi samo, ko pritisnete navzdol, to ni vaš naravni ton. Polnost prihaja bolj iz diha in resonanace kot iz same globine.

Podpirajte glas z dihali in vodo

Ista smernica svetuje, naj svoj glas podpirate z globokim dihanjem iz prsnega koša, namesto da bi se zanašali samo na grlo, saj govorjenje iz grla brez te podpore močno obremenjuje glas. Prav tako priporoča pitje veliko vode, počivanje glasu tekom dneva in izogibanje govorjenju, ko je vaš glas hripav ali utrujen. Počiten, hidriran glas veliko lažje doseže svojo naravno raven kot utrujen glas.

Kdaj obiskati strokovnjaka

Zdravstvena priporočila v ZDA svetujejo, da obiščete zdravnika, če je vaš glas žvižgan več kot tri tedne, še posebej brez prehlada ali gripe, ali če čutite bolečino med govorom ali požiranjem, imate težave z dihanjem ali popolnoma izgubite glas za več kot nekaj dni. Specialist za uho, nos in grlo vas lahko napoti k logopedu, ki vam lahko pomaga tudi, če vam višina glasu povzroča resne težave pri delu ali v vsakdanjem življenju.

Kje se prilega VocalMaxx

VocalMaxx vas prosi, da isto poved preberete osem sekund, in poroča o sredini vašega tona v hercih, obsegu, ki ste ga uporabili, in številki stabilnosti v poltonih. Zahteva še en poskus, če je prostor preglasen ali ste govorili premalo, in ohranja vaše meritve, da jih lahko primerjate v podobnih okoliščinah. Njegova vaja »Iskanje vašega naravnega tona« se začne z sproščenim »mm-hmm«, z znakom za ustavitev, če preveč pritiskate. Prikazani referenčni obsegi so opazovani obsegi, ne ciljni, in ne morejo postaviti diagnoze.

Nadaljnje branje

• Britto & Doyle (1990), A comparison of habitual and derived optimal voice fundamental frequency values in normal young adult speakers, Journal of Speech and Hearing Disorders
• Roy & Hendarto (2005), Revisiting the pitch controversy: changes in speaking fundamental frequency (SFF) after management of functional dysphonia, Journal of Voice
• Zraick, Birdwell & Smith-Olinde (2005), The effect of speaking sample duration on determination of habitual pitch, Journal of Voice
• Berg, Fuchs, Wirkner, Loeffler, Engel & Berger (2017), The speaking voice in the general population: normative data and associations to sociodemographic and lifestyle factors, Journal of Voice
• NIDCD: Taking care of your voice
• NIDCD: Hoarseness